Dišeče... mmmmm...

Rada imam naključja. (Seveda ne obstajajo! Vse se zgodi z namenom! Ti rečem!) Stala sem v vrsti za blagajno. Vedno kaj poklepetam s kom. Zdaj pa sem bila bolj priča razgovoru. (Dialog se odvija med dvema damama. Ena nalaga v vrečke nakup. Druga pa ji skenira blago. Verjetno sta se poznali od prej. Verjetno sta znanki. Mesto »špijunjenja« je vrsta v blagajni. (Slovarček. Špijunjenje pomeni vohunjenje. Bilo pa je čisto nenamerno. Ampak zanimivo…))

»Ste si potem šli po tiste nageljčke, ko sva se včeraj pogovarjali?«

»Prepozna sem bila. Komaj v avtu sem se spomnila. Si jih bom kar šla vzeti, ker so zadnji. Vam lepo dišijo? Kam ste si jih dali?«

»Imam jih v jedilnici. Res mi zdaj vse tako lepo diši. Prav ste imeli. Dobro, da sem si jih vzela.«

V moji glavi se je že odvijalo. Si grem po te nageljčke? Rekla je, da samo ena barva tako diši. Potem pa jih ona ne bo imela. Bom si jih pa drugič vzela.

Potem pa kolegica kliče, da gremo na kavo. In ona gre vedno mimo cvetličarne. V bistvu je Cvetličarka njena prijateljica. Takoj sem ji rekla, da naj mi vzame vejico dišečih nageljčkov. Če pa ne dišijo, pa naj bodo vsaj za okras!

In res mi jih je prinesla! Zdaj pa me razveseljujejo na mizi. Prinesla pa še je nekaj bolj dišečega! Hijacinto. Vijolične barve. Vedno, ko jo pogledam, mi je tako lepo pri duši! Tako luškana je! Pa res diši!

Bom pa si sigurno šla po tiste dišeče nageljne v trgovino! Samo, zdaj že imam tako lepo cvetje! Nora sem na cvetje! Sploh dišeče!

Ljubek sijoč srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Srce je moj kompas. Povežimo se s svojim srcem. Naj vodi duša danes, naj se nam osvetli pot, ki je naša, pristna, srečna.