Živeti! Živeti!

Dovolj baterije še imam, da napišem to. Dovlj, da doknočam ta blog. Bomo videli, kako bo jutri. Nekam bom to morala dati polniti. Tako, za zabavo. Da bom lahko ustvarjala. Pisala.

(Tu mislim baterijo od laptopa. No, lepše rečeno, računalnika. Prenosnega računalnika. Tako sem zadovlna z njim. Lep je. Vijoičen. Z imitiranimi črtami lesa. Majhen. Priročen. HP. Boljšega si ne bi mogla izbrati. Rada pišem na njega. Dovlj je mali, da lahko vse delam na njega in dovolj veliki, da z lahkoti pišem nanj. Tipke so tihe. Rada ga imam. Srečna sem, da sem si kupila ravno tega.)

Zdaj pa sva na morju. Tako je lepo mesto. Zgodovinsko. Polno zgodovinskih znamenistosti. Spoj starega in novega. Lepo poulična glasba. Ljubko. Ozke ulice in čisto moderni krožni. Malo sva bila pozna za tržnico. So že pospravljali… škoda.

Ampak že to vzdušje, ko pišem v senci. Vetrc čisto na rahlo piha. Pojejo škržati. Modrina, ki tako lepo žari. Vse okoli sveti. Metulj, ki je zdaj priletel mimo. Cekinček. Rumene barve. dva sta. Pa še beli je zdaj priletel. Škržati še kar vztrajajo. Fige so zrele. Božansko. Dobra glasba v ozadju.

Z lahkoto bi ostala bolj dolgo. Ali kar še malo bolj dolgo. Ali kar dolgo.

Seveda zraven spada tudi pitje kave. V posebej počasnem stilu. Ali slogu. S tem sploh nimam problemov. Pa še listanje revije. Take, za dušo. Božansko!  Sonce je tako ravno prav. Zdaj pa se je začel moj dopust v polnosti.

Zakaj bi me sploh bilo strah?

Želim si živeti.

Ljubek pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Lahkoten veter v laseh...