Samo sedela sem na soncu. Zaprla oči. Samo srkala svetlobo,
žar in sijanje. Občutila sem tako lepoto in sozvočje z naravo. Ljubek čisto
mali labod. Čisto majhen ni prava beseda, ker je že bil veliki. Ampak je bil
mladič, ker je imel sivo perje. Tako je bil lep. Cel čas je plaval čisto ob
meni. Sedela sem tam na klopci in samo poslušala valovanje jezera. Bilo je
čarobno.
Sonce je čisto počasi zahajalo. Dobro, da sem imela
fotoaparat zraven. Vse sem poslikala. Tako sem uživala v zajemanju čudovitih
žarkov, ki so sijali skozi oblak. Nad njim pa so bili majhni puhasti oblački.
Kot vretenca v hrbtenici kakega dinozavra… snežno beli puhki…
Sedela sem v kratkih rokavih, no obleki, ker je bilo tako
toplo…
Zdaj pa dežuje. Svet se mi še bolj umiri, ko je dež. Takrat je
čas za obrede na sedežni. Čajek. Prižgana svečka z vonjem vanilije. Dobra knjiga.
Lahko bi spekla kake dobre kekse. Ali pecivo.
Sem pa bila malo tudi po nakupih. Puliji. Puloverčki. Jopce.
Jakna. Mislila sem, da sem še vedno malo prehitra, ker ti tako sončni topli
dnevi kar vztrajajo. Zdaj pa bo vse prav prišlo. Pa kje še je zima!
Ne spomnim se tako toplega novembra. Vem, da je že enkrat
celo snežilo, ko smo šli na pokopališče. Nič nimam proti. Prav obožujem sonce. Zunaj
pa je prijetno sveže. Narava tako žari v rumenih tonih. Drevesa spodaj so že
bolj živa, vse kar žari od te pisane palete listov.
Ljubek srčkan dan! Cmok! Cmok!
P.S.: Življenje je polno barv… Jules Larson - You Know It's
True (live acoustic) – ResidentBand (https://www.youtube.com/watch?v=IYwgGTIsQdo)
Ni komentarjev:
Objavite komentar