PRISTNOST

Življenje je prekratko, da bi obžalovala. Prekratko, da bi se preveč sekirala (ali sploh)! Življenje je prekratko, da bi bila ohromljena od strahov. Življenje je prekratko, da ne bi bila to, kdo sem in živela po svoje.

Pa kaj, če čutim malo strahu?! Kaj pa, če je bolj vznemirjenje, ker ne vem, kaj me čaka in je samo vzhičenje ob novem?!

Bom res pustila, da me je tako strah, da bom obstala na mestu!? Mi je všeč skozi na enem mestu?! Všeč mi je moj dom. Tu sem na enem mestu. Vseeno pa raziskujem okoli njega.

Včeraj sem imela tako slab občutek za eno osebo, pa sem se vseeno silila, da sem bila prijazna. Hmm, zakaj? Lahko bi rekla, da nimam časa za klepet in bi šla po svoje. Lahko bi rekla, da si želim nadaljevati s tem, kar sem delala prej. Saj je kar hitro razbral moje razpoloženje, ki ni bilo na isti valovni dolžini. Tako je sam odšel. Lahko pa bi se postavila zase. Malo bolj. Kaj vse sem še delala, ko nisem povedala, da mi več ni?! Ne samo pri neznancih. Kje vse sem se še šla naprej prijazno osebo, hčerko, sorodnico, prijateljico, kolegico – ne vem kaj vse – ko mi več ni bilo?!

Zdaj pa vsaj občutim pristnost. Zdaj pa vsaj občutim, da sem to, kdo sem. Vsaj vedno bolj močno. Je pa tudi res, da me začne prej motiti, ko sem neiskrena – seveda najprej do sebe.

Tako je strah mogoče samo znak, da se dogaja nekaj novega. Pomikam se naprej! vznemirjenje! Juhu! Kaj če bi imela takšen pogled?! V mislih imam predvsem strah, ko se počutim tako dobro, da pokam od radosti od znotraj. Potem pa trepetam, kaj slabega se mi lahko zgodi.

Evo mi nove navade!

Zdaj se počutim fantastično, me prav zanima, kako fantastičen bo šele naslednji trenutek!

Uživaj mi!

Lahkoten ljubeč ljubek spontan ustvarjalen miren navdihnjen hvaležen harmoničen radosten razigran razkošen blažen bogat dan poln božanskega obilja!

Sprosti se! Vse je zate! Življenje je prelepo, tako kot si ti! Sprejmi vse dobro, kar ima Vesolje zate!