Pa kako to, da nikoli zares nisem
tako silovito opazila roza oblakov? Teh puhastih lepotcev, ki mi vsako večer
polepšajo noč. Spreminjajo se iz nežno belih v pastelno roza in zdaj na koncu v
sive. Prava čarobnost so. Lepota. Še vedno so barve sladkorne pene z okusom
jagode ali skoraj bolj marelice. Ali vmes.
Zemlja nam res radostno daje vse
te lepote, darove. Saj sem jih prej opazila, samo se jim nisem tako čudila. Zdaj
pa jih prav srkam. Del mene so in jaz sem del njih. Čutim to povezanost. Lepoto.
Kakšna lepa ptica je letela mimo!
Zdaj pa nekaj.
Vidim čarobnost v teh čudovitih
drevesih okoli mene.
Vidim čarobnost v puhastih
oblakih.
Čarobnost vidim v ptici
razprostrenih kril, ki je letela mimo.
Ali vidim to čarobnost v sebi?
Si upam priznati, da je moja
čarobnost odsev čarobnosti narave. Ali da sem jaz odsev čarobnosti narave?
Si upam sploh trditi, da sem jaz
čarobna?
Si upam občutiti to čarobnost v
meni? Jo res čutiti?! Del mene je in jaz sem del nje. Pripravljena sem videti
to čarobnost v sebi.
Se znam s tako milino kot oblaki
spreminjati iz sivih v roza – in potem v puhasto bele – ali obratno? S tako
lahkoto? S tako nežnostjo? Tako naravno, brez truda.
Tako je živeti, če živiš iz srca,
če poslušaš svoje notranje vodstvo. V toku si. Vse je čarobno. Sivine. Beline. Roza odtenki. In vse druge barve. Samo čudim se čarobnosti. Narave. Sebe. Vseh nas.
Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Bolj kot se imam rada, se
cenim in se spoštujem, bolj sem čista odslikava čarobnosti na vseh področjih
svojega življenja. Zdaj! Enako velja zate!
Ni komentarjev:
Objavite komentar