Cmok! Cmok! Cmok!

Uh!

Kak je super!

Poetičnost se v meni prebuja kot pomlad. čeprav sredi zime.

Ni vse zima, kar piše ali bi morala biti, ker pač ni. Toplo je kot pomladi. Zvončki cvetijo. Žafrani se odpirajo. Norice cvetijo. Pa še lapuh sem videla, da cveti. Dobro!

Prav tako se počutim sama! samo k cvetenju. Soncu.

Vsa narava v meni se želi izraziti skozi mene, zacveteti. Zakaj ne bi poslušala tega notranjega ritma, ki je samo zame? Tako kot roža ve, točno kdaj cveteti, tako ve narava v meni. Roža nikogar ne sprašuje neumnosti? Pa kdaj naj odprem cvet? Pa kako naj iz popka naredim cvet? Pa kako bom to naredila? Pa enega po enega, ali vse naenkrat? Ne sprašuje se ali naj naredi rdeče cvetove ali pikaste ali nežno bele z roza pikicami! Vse take neumnosti so odveč! Zato, ker samo sledi svoji naravi!

Seveda jo imamo mi tudi v sebi.

Jaz vem, da jo imam. Pride zima, ko je vse bolj umirjeno, dnevi so kratki in se želim samo zabubiti. Včasih je v povezavi z letnimi časi, včasih pa ima čisto svoj ritem!

Pride pa čas, ko želim biti cvetoča, skakati do stropa od navdušenja, sem klepetava in navdušena nad vsako malenkostjo!

Zdaj me navdušuje šopek rož na mizi v kuhinji. Seveda sem si kupila novo vazo. V srebrni barvi, ki tako lepo odseva svetlobo! Prav velika je! pravo veselje! Šopek je bil ovenel, cveti so bili zaprti, ampak me je vseeno pritegnil! Če bi ga videli zdaj! cvet pri cvetu. Spremenil se je v cvetočo kroglo! Kako sem vesela, da sem vzela ravno ta šopek! To me osrečuje! In sledenje svoji naravi!

Ljubek sijoč pristen ljubeč iskren zabaven igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pristnost mi je tako razsvetlila pot. Naj sonce posije tudi k tebi. Čas je!

P.P.S.: Navdih, da živite svoje sanje...  https://youtu.be/F8WfAdgjQwA