Čakaj?!!

Vdih!

Izdih!

Kaj ni zanimivo, da so včasih osnove tisto, kar res šteje. Ali malenkosti. Ali kot bi rekli, čar je v podrobnostih. In vse, kar je resnično enostavno, je tudi pravo.

Samo svoje srce poslušam.

Nekako se kopiči nelagodje. Mogoče, ker sem se poskušala vstajati ob petih. Čakaj. Nisem poskušala. Vstala sem se. Zdaj, kot pišem, še je zunaj tema. Ptički pojejo. Ali že imam prisluhe.

No, glede na to, da se zdaj vstajam eno uro prej, bi lahko šla eno uro prej spat.

No, logično. In res ptički pojejo. Samo zame. Vse lepota tukaj je samo zame.

Sem lahko vse to, kdo sem. Zdaj!

Rada imam polnost in pestrost in užitek.

Čakaj?!!

Kaj lahko naredim, da se res predramim iz tega na pol delujočega stanja?

Zgodaj grem spat. Čakaj. To je že mimo. Kaj lahko zdaj naredim?

Uživam v svoji dremavosti. Hvala! No, to pa lahko.

Osnove.

Dovolj spanja. Vidim, da je to resnično potrebno.

Čakaj!?!!!

Kaj me veseli?

Kako lahko dvignem svojo vibracijo?

Zdaj vem, zakaj sem tako tečna. Nekaj imam za opraviti! In to bom naredila kar zjutraj, da se potem ne mučim s tem! Dobro! zdaj sva si to razjasnili!

Torej, prej ko se te obveznosti rešim, prej lahko delam po svoje. Ali najprej, kar moram, potem pa igra!

Nekaj mi mi jasno! In nerada sem v tej nejasnosti! Ljubim vse, kdo sem.

In nekaj mi še ni jasno. Če nekoga ne prosim za pomoč in mi želi pomagati, ni to malo nevljudno. Ali sem lahko sočutna? To je pravo prijateljstvo. Kaj pa vem…

Pa saj vseeno… bolj pomembno je prijateljstvo.

Ljubek sijoč pristen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Danes živimo svoje sanje! Brez čakanja!