Kaj če bi delala še več tega, kar si želim?

Kaj pa če mi ima veselje in srečna in užitek in vznesenost prav toliko povedati kot trpljenje? Kaj če se lahko učim iz obojega?

Kaj če me oboje vodi naprej?

Kaj če bi delala še več tega, kar si želim?

Kaj če bi delala še več tega, za kaj sem usposobljena?

Kaj če bi še bolj poslušala svoje srce?

Kaj če bi še bolj poslušala svojo dušo?

Kaj če bi še bolj uskladila svoj um in svojo dušo?

Želita si enakih stvari. Mir. Zadovoljstvo. Užitek. Pristnost. Srečo. Tok. Tok proti željam.

Včeraj sem slišala nekaj novega. norega, sem mislila napisati. Norega!

Če bi plula v reki.

Recimo, da plujem v reki. Proti željam. Proti vsemu, kar si želim. Reka je lepa, odseva svetlobo, obijana s soncem, lagodna, umirjena… čisto sem v toku.

Potem pa bi vedela, da bo reka zavila levo. Ali pa desni. Saj je vseeno. Levo. Desno. Ali pa oboje. Najprej levo. Potem pa desno.

Bi vzela čoln ven in ga vleka po bližnjici, da bi prišla nazaj v tok?

Ali biostala kjer sem? Plula naprej lagodno s tokom in uživala?

Se že vidim, kako vlačim čoln ven in kako ga z muko vlačim po vseh trnih. Potem pa si še mislim, kako sem prihranila pri času. In poti. Najbolj pri poti.

Čeprav bi bila cela opraskana. Mučila bi se kot nora! Bi ga res potegnila na suho in vlekla čoln?

Zdaj ne bi!

Ampak kolikokrat si kaj želim na silo!? Tako mora biti! Vse bom naredila za to!

V resnici pa se lahko prepustim. Uživam v toku. Kar je zame, me bo našlo samo.

Ljubek sijič pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je samo tvoje. Zaživi ga po svoje...