Dobro, da sva si vzela oblačila za preoblečt. V avtu je bilo
vroče. Kako hitro je bila meja. Po desetih minutah sem ustavila za kavo. Kapučino v resnici. Po eni stani dobro, da ga niso imeli!
Pa saj ne morem verjeti, da stojiva tako hitro! Prvi postanek
je nekako šel po vodi. No, pa bo na letališču kava!
Na meji ni bilo nič gneče. Ne vem, če se šteje tistih
petnajst avtov. Ampak to je nič!
Garmin naju je vodil. Naprej. In samo naravnost.
Vedno, ko grem na potovanje, se ustvari neka čarobnost. Tako
prijetno vzdušje polno pričakovanj.
Takoj sva našla do parkirišča. Tam sva dobila kavo! Nepričakovano! In bila je tako dobra! Ampak kava še ni bila najboljša! Toliko sem
se naklepetala! Vse! Bila je tako prijazna natakarica! Zdelo se mi je, da se
poznava od nekdaj. Moja hrvaščina je moja, ampak vse sva se razumeli. Če se
želiš z nekom razumeti, se tudi razumeš! Prava asica je bila! Kako zanimivo
zgodbo je imela!
Kar žal mi je bilo, da je prišel lastnik parkirišča. Peljal naju
je do letališča. Kako zanimiva zgodba je to! Takoj smo se zapletli v zanimiv
pogovor! Še sreča, da sva dobila prosto na parkirišču! Kako pa so ljudje prijazni! Vse nama
je razložil!
Ljubek pustolovski dan poln srkanosti!
Cmok!
Objem!
P.S.: Poslušaj svoje srce! Kam te vodi danes?
Ljubek pustolovski dan poln srkanosti!
Cmok!
Objem!
P.S.: Poslušaj svoje srce! Kam te vodi danes?
Ni komentarjev:
Objavite komentar