Pa ne vstan??!!

Letališče! Kako je moderno! Prostorno! Seveda sva prvič potovala z ročno prtljago! Niti slučajno nisem vedela ali imava preveč ali ravno prav kilogramov.

V tistih zadnjih trenutkih pakiranja doma, ko je sin potegnil kovček izpod postelje, si vse pripravil in uredil, sva ugotovila nekaj. Vse je imel pripravljeno. Potem pa bi si naj samo dal v svoj kovček.

Ampak kar zadrga ni šla odpreti. Kot bi se zaglavila. Vse sva že prestavila na zadnji možni odhod. Nisva več imela časa, da se ukvarjava s kovčkom. Poizkušala sva ga odpreti, pa se ni vdal.

Tako sva vse njegove stvari priložila k mojim. V moj kovček! Prej je bil peresno lahek. Še nikoli nisem imela toliko prostora… Zdaj pa nisem več prepričana.

Zato sva najprej stehtala na tehtnici kovček. Imel je nekaj kilogramov preveč. Zato sva nekaj stvari razporedila v moj in njegov nahrbtnik. Črtasto pinki oranžen pulover sem si zavila okoli pasu. Pa šal sem si zavezala okoli vratu.

Za vsak slučaj sva še šla enkrat stehtat. In bilo je ravno prav. Še malo manj.

Kar hitro je minilo do chek-in. Pa kontrole.

Tu je vse prišlo na eno stran, kovček pa je šel na drugo stran za steklo. Nisem mogla do njega.

Vprašala sem, kaj je z njim.

Seveda mi je rekel, če je to moj kovček.

Seveda je.

Potem mi je pokazal področje, kjer je bilo sporno. Bili sta dve kremi za sončenje. Meni sta se zdeli v normalni embalaži. Njemu pa preveliki.

Rekel je, da že verjetno nisem dolgo potovala. Vprašal me je, če grem kupiti plastenke, da si jih prelijem. Kje še naj to iščem?

Rekla sem mu, da naj jih te vstran vrže… če že mora.

No bova si že doli nove kreme kupila. Saj te so res bile dobre. Te že rabiva novo.

In nazadnje sva našla z lahkoto, kje bo najino letalo parkirano.

Ljubek sijoč pustolovski dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je drzna pustolovščina ali nič!