Potovanje se začne!

Te pa greva!

Dobro, da sva si vzela oblačila za preoblečt. V avtu je bilo vroče. Kako hitro je bila meja. Po desetih minutah sem ustavila za kavo. Kapučino v resnici. Po eni stani dobro, da ga niso imeli!

Pa saj ne morem verjeti, da stojiva tako hitro! Prvi postanek je nekako šel po vodi. No, pa bo na letališču kava!

Na meji ni bilo nič gneče. Ne vem, če se šteje tistih petnajst avtov. Ampak to je nič!

Garmin naju je vodil. Naprej. In samo naravnost.

Vedno, ko grem na potovanje, se ustvari neka čarobnost. Tako prijetno vzdušje polno pričakovanj.

Takoj sva našla do parkirišča. Tam sva dobila kavo! Nepričakovano! In bila je tako dobra! Ampak kava še ni bila najboljša! Toliko sem se naklepetala! Vse! Bila je tako prijazna natakarica! Zdelo se mi je, da se poznava od nekdaj. Moja hrvaščina je moja, ampak vse sva se razumeli. Če se želiš z nekom razumeti, se tudi razumeš! Prava asica je bila! Kako zanimivo zgodbo je imela!

Kar žal mi je bilo, da je prišel lastnik parkirišča. Peljal naju je do letališča. Kako zanimiva zgodba je to! Takoj smo se zapletli v zanimiv pogovor! Še sreča, da sva dobila prosto na parkirišču! Kako pa so ljudje prijazni! Vse nama je razložil!

Ljubek pustolovski dan poln srkanosti!

Cmok!

Objem!

P.S.: Poslušaj svoje srce! Kam te vodi danes?