Let nad lučkami... in sončna krema za ponoči...

Vlak nas je enakomerno gibal po tirnicah. Bilo je vroče. Imela sva za piti, ker drugače bi se že posušila. Zavesa je plapolala v vetru. Bilo je soparno. Sonce nam je še z zadnjo svojo močjo danes, čisto ožarilo kupe. Skrivali smo se za zavesami.

Peljali smo se mimo ruševin gradu ob jezeru. Bilo je polno jezer. Vse je bilo tako zeleno. Vsako postajo sva preverila, kje sva. Vlak je bil čisto poln.

Približevala sva se hiškam. Tukaj pa bo zdaj najina postaja. Skočila sva iz vlaka! Zdaj pa naprej.

Čisto drugače je, ko sva že poznala pot.

Čeprav je sonce že zahajalo, še je bilo vedno vroče. Šla sva ob poti. Videla sva dve želvici. No. Bolj oklepa. Tako, da verjetno tukaj živijo kar tako v naravi. Bilo je polno ovc. Cela čreda. In psi, ki so jih čuvali. Počasi so odhajali domov. S pastirjem, ki jih je vodil ali bolj usmerjal.

Sva že videla letališče v daljavi.

Zdaj sva postavila kovček kar tako gor. Na trak, kjer odvzemajo stvari. 

Seveda sva imela spet kremo za sončenje zraven. Samo zdaj napol polno. Odločila sva se, da jo raje kar sama vrževa vstran. Sin me še je prej nasprejal z njo, prej, ko jo je odnesel do koša. Po nogah in po rokah. Bolj sem mu pravila,da naj neha, boj je sprejal. Tako sva se smejala. No, tako, da sonce me danes ponoči nebo opeklo...

Ni bilo takih komplikacij in tehtanj kot prej. Vse je bilo vredu. Pustili so nas čakati skoraj do konca. Nas prečekirali. Šli smo skozi carino.

Potem pa na letalo. Sonce je že zašlo. Let je bil lep. Sploh vzlet. Dvignili smo se nad vse te lučke mesta. Potem pa so še bile še samo ob cestah. Potem pa so čisto izginile. Let je hitro minil.

Potem pa spet polno lučk! Beograd!

Ljubek prisrčen zabaven uresničen lahkoten srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zabavna smešna dogodivščina! Ljubim ga!