Kaj pa zdaj? Zdaj?

Samo nekaj bi še dodala. Imela sem nastavljenega garmina - navigacijo. Skozi nama je kazal pot. Enkrat ali dvakrat se je telefon samo uprl. Skočil je za sedež. In enkrat k nogam na tla..

Ne glede, da sem imela čisti pregled nad cesto. Vse je bilo jasno in grafično prikazano, sem vsako minuto vprašala.

Kaj zdaj zavijem?

Če je samo ravno.

Kaj zdaj zavijem dol?

Če je še vedno ravno.

Kaj pa zdaj?

Zavijem dol?

In potem sem zavila dol.

Ko je bil čas, seveda. Vse sem naredila popolno. Edino proti parkirišču sem zavila ene semaforje prehitro.

Saj ni caka v popolnosti!

Popolnost tako ni zame!

Raje uživam!

Ampak sva prišla. Mogoče bom drugič malo manj spraševala. Mogoče, pa tudi ne.

Našla pa sva!

In potem direkt na letališče! Pet minut! Pa sva bila tam!

Uh, kako lepo je! Moderno. Počutila sem se čisto domače!

Lahko bi rekla, da tako kot se učim zaupati garminu, tako se učim zaupati življenju. Univerzumu. Vse se dogaja zame. In res se. Lahko vsaj malo bolj zaupam? Brez sto vprašanj vmes? Kdaj bo? Zdaj? Zdaj? Kaj pa zdaj? Vse bo! Ob točno pravem času. Samo stopam v smeri srca.

Ljubek sijoč pristen unikatno lep pristen res pristen srčkan pisan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zaupaš življenju? Ljubi te!