Dve. Dva. Dva! Vse!

Imam karti! Letalski!

Imam kovček! In še enega, ki me čakal pod posteljo! Torej dva kovčka!

Dve karti! Dva kovčka! Dva potna lista!

Vse sem načrtovala! Pot dol. Upoštevala sem gnečo. Naj bi je bilo ogromno, ker je bilo pred praznikom. In konec šole. In ker je tam vedno gneča.

Sodelavec mi je predlagal neke lokalne ceste.

Sama sem imela neke opcije.

Potem pa sem za kosilo slišala, da je čakalna doba na meji samo petnajst minut! Uh! To je to! Nič daljšnic!

Samo naravnost! Po avtocesti! In ni potrebno iti štiri ure prej!

Juhu!

Tako minimalistično in hitro še nisem imela spakirano. Vedno sem se ukvarjala s kombinacijami. Zdaj pa je kar nekako vse lepo spadalo skupaj. Čudeži se še dogajajo. Bom naredila reportažo, kako je šlo z oblačili v resnici.

Adrenalin je naraščal. Veselje tudi. Bo vse uspelo? Bo se vse povezalo? Bo mi uspelo? To je moja prva organizacij potovanja z letalom. Bodo naju sploh spustili na letalo. Saj mi je odtegnilo z vise. Vse bi moralo štimati.

Ljubek sijoč pristen iskren dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je lepo! Čutiš ta objem ljubezni!