Si upam biti še bolj samosvoja. Včeraj sem si nalakirala nohte. Na živo
roza. Zdaj pa izgledajo bolj rdeči! Pa kako so lepi! Kako me take male ljubke
preproste stvari razveselijo.
Če bi imela vsak dan nalakirane nohte, pila kavo ob morju v ljubi kavarnici
in tam pisala, bi to že bilo zame idilično življenje. Res! Nisem zahtevna.
Saj vem, potem so še tu osnove kot dom, avto, hrana… in vse tako. Ampak
vse tako – tako je.
Mislim, da se mi ponuja tako življenje. Vsaj za en mesec. In da bi mu
obrnila hrbet? Nikoli! Točno tako. Življenje je prekratko za obžalovanja. In ne
bom več pridna punca, ki dela vse, kot se spodobi in pričakuje. (Tu sploh ne
mislim kršenje moralnih ali kakih drugih družbenih zakonov!) samo sebe želim
osrečiti! Če se poslušam, vem, kako živeti. Zdaj. Zdaj mi je tudi jasno, čisto,
kako. To je zdaj moje življenje. In rada ga imam! In rada imam tudi la dolce
vita, ki me pričakuje. Lepa udobna, idilična prikupna ribiška vasica, kavarnica,
pisanje v senci. To je moje življenje zdaj, v polnosti. Pristnost. Lepota. Unikatnost.
Samo zanima me, kako je živeti na morju. Zdaj pa bom to res izkusila. Čas
je že bil! In tako se veselim.
To je res ljubezen do sebe, da si vzamem čas. Sem s sabo iskrena. Si naberem
novih moči. Vse je samo zame. Vesolje me ljubi. In seveda, tebe tudi! Pa saj
veš!
Ljubek unikatno lep prijazen srečne srčen sončen dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Pestrost je tukaj in zdaj v vseh pogledih... Sprejmi to ljubezen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar