Pa si res? Res?

Pa kaj niso drobne stvari, ki štejejo? Kaj ni pomembno, da sem lahko pristna v vseh pogledih? Kaj ni pomembno, da se lahko smejem ne glede na vse, kar se mi dogaja.

Lahko sem pristna. In karkoli zanimivega se dogaja, naj ostane tako, kot je. Zanimivo. Ker potem to je prava pustolovščina. In zdaj je pustolovščina. Mogoče si malo preveč upam. Mogoče sem se malo preveč usmerila na potovanje duše.

Uh, saj vem, ta lagodnost me vleče. Ampak ne! Dovolj je bilo! Zdaj je čas, da se razcvetim. Kako udobno je v popku. Ampak je tudi tesno in tema in utesnjenost. Lahko cvetim. In čas je, da lahko razprem svoje cvetne lističe. Danes je ta dan.

Kaj če bi res zaupala Vesolju, da se vse dogaja zame? Kaj če bi res zaupala, da je vse zame. Ker je. In ker res je. Vse je zame! Si upam tako živeti?

Si upam sprejeti vse dogajanje in samo živeti v tem trenutku?

Si upam samo dihati in biti in biti zadovoljna zdaj?

Nič ne rabim. Čisto nič. Vse že imam. In cela sem že zdaj. In popolna sem že zdaj. V tem trenutku. Ne glede, kako sem še v nastajanju. Zdaj je vse popolno. Zdaj v tem trenutku je vse, kot mora biti. Lahko se počutim dobro glede vsega. Moje življenje je samo moje. Moje ustvarjanje je samo moje in tako sem srečna, da sem lahko pisanost v vseh pogledih. Samosvojost sem. In prijaznost. In to je danes dovolj.

Si upam?

Si res upam iti na potovanje duše? Si res upam reči, karkoli se dogaja, se dogaja zame? Pa ne samo reči, tako tudi živeti.

Si upam?

Ljubek sijoč pristno barvit dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Še bolj sem odločena, da poslušam svoje srce. Naj me vodi, naj bo moj kompas do srčnih želja. Šepetaj mi! Šepetaj mi z vsem srcem. Šepetaj mi. Danes stopam v smeri srca!