Pa res upam zaupati? Kaj pa če je vse res?

Ni zanimivo, kako lahko je razpravljati o vsem. Če sem mirna, če sem pri sebi, če sem polna sreče in zaljubljena v svoje življenje. To je moja strast. Te teme so mi res zanimive. Kaj zanimive. Vlečejo me vedno znova v svojo bližino. V svoj vrtinec odkrivanja. Rada imam to.

Potem pa pride kaka zanimiva situacija in vse pozabim. Kot bi mi nekdo (kot možje v črnem) izbrisal spomin. Nič se ne spomnim. Delam mišje in mišje korake k dobremu počutju. In danes so ti mišji koraki kavica. Pa humor! Pa razvajanje kar tako! In seveda pisanje. In poslušanje dobre glasbe. Vse to mi odpira srce. To me osrečuje.

Lahko gledam na vse, kot da je čarobno ali da ni. In verjamem, da je. Tudi v tem je nekaj čarobnega. Saj vem. Pa tako nočem stran od poznanega. Naučenega. Navajenega. Pustite me še malo spat.

Čutim, da se pripravlja nova dogodivščina. In čas je! Čas je zares v polnosti.

No, zdaj pa je čas, da res zaupam. Vse se dogaja meni v prid. vse se dogaja le zato, ker je to dobro zame. Vse je le zame. Vse Vesolje mi stoji ob strani. To se dogaja samo zato, ker je Vesolje ljubezen. To se dogaja samo zato, ker si zaslužim samo dobro. To se dogaja, ker je čas, da se zgodi. Mogoče pa je moja vibracija bolj v nekem miru. Mogoče pa je moja vibracija bolj v nekem sijaju. Mogoče pa je moja vibracija bolj v humorju, veselju, igrivosti in lahkotnosti. To je popolnoma moje. In nihče in nič mi ne more vzeti tega.

Dobro. Zaupam. Zaupam v srečne konce! Zaupam v pisanost teh lepih trenutkov. In vse kar resnično imam je zdaj. Zakaj bi potem točno skrbela?

Ljubek pristen unikatno lep dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Poslušajmo svoje srce. Šepeta nam. Slišiš? Zate je! Le zate. Prisluhni. Kam te vodi danes? Kam te vodi zdaj? Tebi šepeta pesem ljubezni!