SLIŠIM...

Slišim vodstvo. Moje vodstvo mi govori. USTVARJAJ. PIŠI.

Vedno. Vedno je ob meni. Vedno je tu zame.

Razen, če se nič ne dogaja. Kot zdaj. Potem pa samo ustvarjam naprej. ali sem v miru. Ali uživam. Ali samo sem. ali grem na sprehod.

To ni tečen glas, ki piska v mojih ušesih. To je nežen opomnik. Sprehod?

To je samo. Sprehod. Vprašaj.

Ne še! A- aa! Kaj ne vidiš, da berem in je tako zanimivo! Pa tako lepo mi je. zavita sem kociko. Mačka Bliss leži na meni in drema. Kako ji lahko naredim kaj takega in jo vržem s svojih nog na mrzla tla. Nikoli!

Tako mine nekaj časa. Mogoče celo ur.

Spet slišim.

Sprehod. Vprašaj.

Sonce že skoraj zahaja. Vse se blešči v zlatih valovih igranja senc skozi drevesa listja. Vabi me. Kot bi mene ta svetloba žgečkala. Čisto narahlo. Nežno. Gozd me kliče.

Samo malo še, no. Malo.

Spet mine nekaj časa. Malo manj kot prej.

Sprehod. Vprašaj.

Dobro no! Dobro! Danes še res nisem bila.

Pobožam mačko. Navdušeno ji rečem, če greva v gozd. Sprehod?

Nič odziva.

Tako jo spet pobožam. Potegnem noge izpod nje. Grem proti vratom. Tudi Bliss se vstane. Me prehiti. Se ustavi in se pretegne ravno pred mojimi nogami. Enkrat še bom kje padla čez njo. Potem pa greva.

Gozd je še vedno čaroben. Vse se sveti skozi špranje zlatih sončnih žarkov. Vse tako lepo šumi in je prav božansko lepo. Sveto. Pomirjujoče.

Domov pridem napolnjena. Zadovoljna.

Moja intuicija pa je tiho. Nič ne reče. Niti to, da mi je rekla, da je vedela, da sem to res potrebovala.

To je bilo za mojo dušo.

Tako bi bilo vedno, če bi le večkrat poslušala intuicijo. Mogoče jo bom danes malo prej. Danes je nov dan.

Uživaj mi. Tudi v gozdu. Posebej v gozdu!

Ljubek kreativen uživalski razigran miren razkošen radosten blažen ljubeč bogat spontan čaroben izjemen harmoničen hvaležen sijoč dan poln božanskega obilja!

Sprosti vse v vse dobro, kam te vodi intuicija. Nikoli ne bo priznala, ampak ima prav!