Vse je zamaskirano z občutkom zadovoljstva, dobrih občutkov.
Karkoli si želim, si želim samo zaradi tega, da bi se dobro
počutila! Vse! Vse je samo zato, da bi se počutila fantastično. In mislim, da
bi se počutila dobro, če bi se mi to ali ono izpolnilo, ali bi to ali ono
dobila. Pa ni res! Saj bi me osrečilo za nekaj sekund, največ nekaj minut. Potem
pa že lovim kaj drugega.
Pa si res želim tako živeti?
Se lahko počutim dobro, še prej kot imam vse, kar si želim?
Naslikala sem si v glavi ta zapleten zemljevid, kako mora
točno vse potekati. Zdaj pa sem razočarana, če ne gre vse po načrtih. Kaj pa če
je načrt, da ne gre vse po načrtih? Kaj če je moje poslanstvo, da se sprostim,
uživam in sem predana pustolovščini – ne pa nekemu namišljenemu zemljevidu!?!
Kaj če ima duša vse odgovore, razum pa samo išče sproti
prilagoditve poti? Kaj če bi lahko bolj zaupala?
Mislim, da je namen življenja, da sem živa! Da se premikam,
da rastem, da cvetim, da sijem v vsem svojem sijaju! Ne pa da stagniram, sem
pri miru in se ubadam z mrtvo skico poti. Tako verjetno ni moja. Samo naučeno
je, kaj bi bilo dobro in kaj se spodobi in kako naj bom pridna! Pa je res to,
to, kar si želim? Biti pridna?
Ljubek sijoč poreden dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te poljublja z idejami pristnosti. Nežno ti
jih šepeta na uho. Slišiš to Ljubezen?
Ni komentarjev:
Objavite komentar