Kaj se ti kaj dogaja?
Pri meni vse tolče na plano. Sem sploh vredna srečnega
življenja? Sem sploh vredna, da si ustvarjam stvari po sovje?
Če je odgovor ne, potem je zmagala tema. Lahko ostanem v
toplem, znanem. Lahko ostanem v toplem dreku. V rutini. Nič se ne rabi
spremeniti.
Če pa je odgovor da, potem se bo sijaj razširil. V življenje
bom privlačila nove stvari, ki bodo malo neudobne. Nepoznane. Pustolovščina. Svežina.
Pa saj si ne želim preživeti življenja vsak dan isto vsa
leta in potem rečem, da sem živela en dan sto let? (Tako nekako bi rekel Wayne Dayer. Ali živimo vsak dan posebej, ali vsak dan živimo sto let.)
Lahko sem pustolovščina. V teoriji se mi zdi privlačna. Počutim
se kot Kolumb ali kdo je že bil, aja Indiana Jones. Ampak tudi on je imel
scenarij po filmu.
No!
Pustimo to!
Kaj si želim ustvariti? Ne morem imeti staro in se počutiti
udobno na toplem v koco zavita, in hkrati ustvarjati novo?
Daj no! Kaj pa je tako domačega v koci? Postane hitro
dolgočasno!
Torej!
Verjamem!
Počasi! Počasi no!
Pripravljena sem verjeti, da sem vredna srečnega življenja,
ki mi je v resnično veselje.
Tako je! naj se zgodi!
Ljubek sijoč pristen igriv srčkan srečen dan!
Cmok!Cmok!
Objem!
P.S.: Dopustimo čarnobst v življenje! Zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar