Kako kaj spimo?
Kako kaj skrbimo zase? To zdaj ni mišljeno, da smo v skrbeh.
Ampak, kako se kaj negujemo. Včeraj sem si pobarvala lase. Neverjetno. Dober občutek.
No, v kopalnici pa sem našla mleko za telo iz leta 2014. Zadaj. V kotičku
omarice. Tudi, če bi imelo pet let trajanja, je že davno poteklo. Še malo, pa
bi okamnelo, kot star fosil.
Zdaj je pravi čas, da malo razkopljem v skrite kotičke
doma, ki jih drugače pustim v temi. Lahko si jih malo pospravim, jih prezračim
s svežino. Sploh pa zmečem stvari stran, ki jim je že davno rok potekel.
Zdaj pa nekaj.
Čas je tudi za počitek od vsega! Norosti! Kaj nam ne služi! To
zdaj lahko spustimo.
Kaj ne želim občutiti, pa hranim s pretirano okupiranostjo,
gledanjem navdihujočih videjev in dobro hrano?
Živost pomeni čutiti vse. Takoj, ko občutim, se zavedam,
ozavestim…, takrat pa lahko zadiham in začnem na višjem nivoju.
Dobro. Tako se počutim. Kako se lahko počutim boljše?
Malo pogrešam pisanje dnevnika. Takrat sem lahko jamrala
noter in sem prej ozavestila stvari. Samo nočem pa tudi kopati po globinah in
temninah, ker tej temni jami ni konca.
Kaj pa je vmesna rešitev?
Pet minut pisanja? Samo, da ozavestim?
To bi bilo, ja.
Ja, ja!
Da, da!
Ljubek sijoč srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: življenje te vabi v lepoto. Opazi jo! Zate je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar