Kaj ni zanimivo, da vse dela za nas. naše telo! Vse! Vse se
obrača v naše najvišje dobro! samo to ponavadi vidimo pozneje. Kako si mislim,
da vem, kaj je zame najbolj dobro, pa mogoče ni. Zato pa mi ne uspeva!
No, pa mi uspeva kaj drugega. Moje zaupanje raste. V svet,
da lepo skrbi zame. Ali Vesolje. Ali kakorkoli je vaša beseda. Moja je
Univerzum. Ali Ljubezen. Ali bog, tudi to je moja beseda.
Saj ni pomembna beseda, pomembno je, da tej sili, večji od
mene, zaupam.
Zaupam v večji načrt. Danes. Zdaj!
Se lahko prepustim? Lahko zaupam, da mi moje želje kažejo
pot, kaj mi Vesolje tako ali tako želi dati? Brez mojega vmešavanja?
Kar je moje, je moje. To mi pripada. To je darilo zame od
Univerzuma. Tako je to!
Zdaj pa je samo na meni, da to sprejmem. In sprejemam tako,
da se počutim odlično. Boljše. Vedno boljše in potem res dobro! dokler ni to
moje splošno naravno počutje.
Tudi če se ne počutim tako ali niti približno tako dobro, je
to samo opomin, naj naredim kaj, s čim pa se bom počutila boljše. Lahko naredim
kaj malega. Lahko zadremljem. Lahko berem. No in to meni vedno dvigne energijo.
Ali sprehod.
Slabo počutje je samo znak, da ne razmišljamo v skladu z
Ljubeznijo. Ona bi gledala drugače. Ona bi našla zaroto v tem. Zaroto k
dobremu. Kot spletka, ki se ne glede na vse, konča s srečnim koncem. In rada
imam srečne konce.
Čeprav še nisem za konec. Naj bo že zdaj lepo! karkoli se
dogaja. Naj bo lepo. lahko vidim lepo. rada sem tukaj, kot sem zdaj. rada imam
ta trenutek. Rada imam življenje. Rada imam ta dan. rada imam to uro. To minuto.
Zdaj.
Ljubek mogočno lep srčkan pisan igrivo nagajiv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te poljublja s svojim sijajem in radostim.
Vsak trenutek dneva! Zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar