Če pa še ni super, pa imamo celo polje možnosti, da postane
super.
Saj bo šlo!
Gre vsaj nasmeh?
Dajmo no!
Malo!?
Vsaj kotičke malo zavihajmo navzgor!?
Tako!
Saj gre!
Malenkosti so pomembne.
Ker če delamo kaj z nasmehom, je že veliko boljše in mi se
počutimo veliko boljše! In drugi okoli nas se počutijo veliko boljše! Saj ne, da
delamo karkoli zaradi drugih. Vedno je zaradi nas, da bi se mi počutili boljše!
Ampak! Ampak!
Mi smo center našega Univerzuma. In če imamo vse naše
planete poravnane, potem je vse koli poravnano!
Ponoči sem videla tako lepo zvezdo. Zdaj je bilo oblačno! Kaj
oblačno, deževalo je. šumenje dežja me vedno pomirja. No, ampak lepo je tudi, ko
vidim zvezde. Ne glede, da je deževalo kot iz škafa, ko sem šla spati, sredi
noči se mi je pokazala. Tako lepa svetla zvezda! To tako cenim! Res!
Obožujem zvezde!
Saj vem, da nikamor ne gredo. Tudi če je dan, so tu! Tudi če
so oblaki med mano in njimi, so tu. Ampak včasih pozabim.
Pozabim, da so zame tu! Tak kot vse rešitve, tako kot vse
možnosti, tako kot vsa ljubezen, tako kot vse, kar si želim. Samo opazim, pa je
moje. Samo pozornost namenim.
Meni to uspeva najbolj z dnevnikom hvaležnosti. Čutim, kot
da se naravnam na zvezde. Kot bi potem vse zasijalo. Rože postanejo čudovite
rože, ki jih obožujem. Ker jih! Res! Vse je bolj čarobno! Vse je bolj
dragoceno. In ko znam ceniti, kar že imam, samo še več tega pride. Kot bi
zvezde še bolj zasijale.
Kako sem včasih smešna. Mislim, da sem žrtev okoliščin. Da sem
žrtev močnih osebnosti. Pa nisem. Vse to dopuščam sama. Ne upam si biti vedno
pristna, potem pa kažem s prstom na druge, glej, kaki so. Glej, kaj mi delajo. Nič
mi ne delajo. Samo bolj varno se počutim, bolj mi je znano, domače, utečeno, če
sem kot ovca v čredi. Tudi to je dobro. tudi to zavedanje je dobro, ker vem,
kaj pa si želim. V meni vzbuja željo, da sem še bolj pristna!
Ljubek sijoč pristen srčkan srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je polno ljubezni! Jo opaziš?
Ni komentarjev:
Objavite komentar