Kako lepo življenje imam!
Zdaj, ko sem si dva dni neumorno čistila stanovanje, ko sem
si uredila vse, kar je bilo potrebno zamenjati, in sem ga čisto spolirala,
čutim še bolj povezanost z domom! Čutim, da mi vrača ljubezen nazaj.
Dajem mu jo z vsem srcem. In kar diha jo nazaj. vem.
Čutim to!
Meni so pomembne malenkosti. Zdaj je že decembrsko okrašen. Z
zvezdicami. Lučka, ki gori. Tako, za romantično vzdušje. Tako lepo je!
Najbolj pa je po čiščenju prijala kopel. V soli – solni kopeli.
Nekaj se učim. Lahko sem jaz, ne glede na vse okoli. Lahko sem
srečna, ne glede na vse okoli. Lahko sem srečna, ne glede na okoliščine.
Lahko se dogaja karkoli, lahko vzcvetim tudi v tem. O okoliščinah
in poteh življenja ne odločam vedno. Pride kaj, kakšna »zanimiva situacija«. Zato
sem tu! Pomembno pa je, kako jaz gledam na njo! Kaj pa če je ovira moja največja
priložnost, da se dvignem na višjo raven in še bolj zacvetim! Kaj če je vse
priložnost, tako dobro, kot slabo, (čeprav mislim, da ni sodb, vse je, kot je),
povabilo, da se dvignemo na višjo raven.
Kaj pa če je vse res? Kaj če so naše največje ovire, naše
najbolj »zanimive situacije«, naše najbolj »zanimive osebe« (zadostuje že ena fejst
zanimiva (sitna)), samo povabilo, da se še bolj razcvetimo v vsej svoji lepoti!
Tako je!
Ljubek srčkan poln poljubov pisanega veselja dan!
Cmok!
P.S.: Pa če še ne veš, življenje te ljubi! Pa če še ne vem,
življenje me ljubi! Pa res je! Čuj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar