Nikoli nismo v pomanjkanju...

Kako lepa svetloba je zasijala skozi meglo. Kot bi vse žarelo v belini. Kot bi bili v oblaku moke in bi vsak delček odseval svetlobo! Kako lepo! rada imam vse to! Rada imam naravo! Rada sem del nje. Rada sem v njej. Kakorkoli!

Kdo bi si mislil, da je megla lahko tako čarobna!

Sicer pa je vse čarobno, če gledamo na to tako!

Vse je ali čarobno ali čarobno. Odvisno, kako se odločimo?!!

Dnevi so, ko sem si prav morala privoščiti popoldansko kratko dremanje. Kako pa to prija. Malo sem zaprla oči. Samo malo. Pa sem potem tako kot mucka zaspala na sedežni garnituri. Mogoče pa sem mačka, samo v človeškem telesu. Kako razkošje je, da lahko delam, kar si zaželim! Pravi luksuz! Nikamor mi ni treba! Samo sem! Prav super se počutim! Prav obožujem to obdobje! Kako dragoceno mi je!

Kako zanimivo, da nam je dano dovolj kisika, da smo živi. Vedno. Nikoli nismo v pomanjkanju kisika. Kaj če bi zaupali, da nam je dano tudi vse drugo? Da je tudi za vse drugo poskrbljeno. Verjetno je. samo ne dopuščamo, ker želimo s svojim malim sitnim egom vse nadzorovati in sami urejati. Kaj če pa je res za vse poskrbljeno. V resnici je! Zato, ker če bi jaz skrbela za pretok krvi, bi bilo odvisno od mojega trenutnega navdušenja. Saj delam redno na sebi. Tu pa tam pa si privoščim počitek od vsega in zapravljam čas. In tako dobro dene! To pa je pravo razkošje! No, potem verjetno več ne bi kri krožila. Ali pa bi mogoče kak dan pozabila, da moram kaj narediti. Sigurno bi se kaj zakompliciralo. Hvaležna sem, da je za to poskrbljeno. Tudi Zemlja je v svoji tirnici, sonce je spet vzšlo. Brez moje pomoči. Torej če je za tako velike in pomembne stvari poskrbljeno, zakaj ne bi bilo zame!?

Danes to dopuščam. Dopuščam, da Univerzum ljubeče skrbi zame. Moja naloga pa je, da sem čimbolj srečna, ker takrat sem resnično pretočna za božansko!

Ljubek srčkan poln navdušenja dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Čarobnost je v zraku. Čutiš ta sijaj čarobnosti, ki te obdaja?! Zdaj!!!