Res bi se ti rada zahvalila, da mi stojiš ob strani. Cenim,
da si vzameš čas, da prebereš vse drame in navdušenje, ki ga doživljam.
Res ti hvala!
Cenim to!
Pisanje je vedno bilo tisto nekaj, kar mi je dajalo večjo
povezanost s smislom, z ozadjem. Odstranitev od strahov in povezovanje z
ljubeznijo. Kako bi ljubezen gledala na to? pisanje mi odstrani vse sence, ki
motijo dostop do sonca in svetlobe.
Zdaj imam tako lepo solno lučko! Tako jo obožujem! Mislim,
da mi je bila namenjena! Prav lepo mi je, da ko zunaj taka megla, meni pa
utripa v kotu plamen oranžnega! Malenkosti me osrečujejo!
Kaj pa je tvoja zgodba?
Kaj so tvoje strasti ustvarjanja?
Ne glede na vse, je samo zgodba, ki jo lahko spremenimo, če
jo želimo. Tu mislim predvsem na svojo. Imam prepričanja, ki me kot magnet
vlečejo v staro. Saj lahko to razmagnetim. Mislim pa, da ni hitrih rešitev. Samo
vaja. Samo mojstrstvo utrjevanja. Tako kot sem zdaj desetletja utrjevala, kaj
vse nisem in kaj vse ne zmorem, tako lahko zdaj vadim drugače.
Mislim pa, da mi je zadnje čase bolj pomembna milina. Nežnost.
Pozornost. Občutki. Sočutje. Razumevanje.
Tudi če mi ne gre, pa kaj. Bo pa šlo drugič. Ali tretjič. Želim
si vzpostaviti bolj prijateljski odnos s svojimi spremembami.
In še to!
Spremembe!
Dobre so. Vse spremembe so dobre!
Saj drugačen ne more biti! Če pogledam drevje ven, kako se
je okronalo v zlate odtenke in kako jih spušča zdaj proti tlom. Listje je kot
preproga najlepših barv.
Zakaj pa se potem jaz tako oklepam starega. Listje pade. Naj
pada!
Moja draga! Moj dragi! Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno
lep zlat dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Objemimo svežino v sebi! Naj bo najlepši dan do zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar