Moja draga! Moj dragi! Ti veš zase!

Kako dnevi minejo. In ti dnevi so potem eno leto. Pa dve in zdaj do mojega rojstnega dneva že kar nekaj desetletij. Kako zanimivo! In zastrašujoče. Dnevi, ki so mi namenjeni, se vedno bolj manjšajo in manjšajo. Ni jih več nešteto. Ali vsaj ne toliko, kot takrat, ko sem bila otrok. Kaj če še imam samo naprimer za to življenje deset tisoč dni!?

Bi delala, kar zdaj delam?

Bi zapravljala čas z neumnostmi?

Kaj bi pa res delala?

S kom bi se družila?

Kaj bi ustvarjala?

Kaj pa bi mi bilo resnično pomembno?

Mislim, da je samo en dan. Tako kot danes. Pa ni!

Kako ga lahko cenim? Kako ga lahko bolj cenim? Kako lahko največ naredim iz njega?

Danes je en dan, ki odloča o naslednjih. In če bi vsak dan dala maksimalno od sebe, bi potem moje življenje tako izgledalo.

In nikoli ni prepozno. Tudi če čez tri dni umrem, bom vsaj živela bolj polno.

Čakaj, zdaj pa je že malo preveč drame!

Si upam bolj poslušati svoje srce? to mi je pomembno! Si upam bolj živeti po svoje? Jaz zase vem, kako bi živela?

Kaj če bi danes res živela na polno? Kaj me zadržuje?

Mislim, da imam varnostno mrežo, jutrišnji dan. Kaj pa če je to vedno jutri?! In jutri ni nikoli na koledarju!

Jutri ostane jutri!

Kaj če bi se danes spoštovali vsaj toliko, da bi poslušali sebe? Da bi si ustvarili dan, kot si ga želimo! In poslušajte svoje srce pri tem! Ne tako, kot mislimo, da si ga želijo starši za nas, ne tako kot si ga družba želi za nas, ali prijateljica. Bodimo pogumni! Kaj je tisto, kar bi resnično nas razveselilo iz vsega srca? Moja draga! Moj dragi! Ti veš zase! Danes pa je dovolj odlašanja. Kaj bomo spremenili? Kaj bomo dodali ščepec ljubezni temu dnevu? Bomo mu dodali ščepec srčnosti?

Vse je tukaj, da je nam v prid. bodimo tudi mi na naši strani. poslušajmo se. Karkoli je prav za nas, je prav za nas. srce naj nas vodi! Vedno!

Ljubek sijoč pristen srčkan poln ljubezni dan!

Rada te imam!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je polno ljubezni! Ne zavračajmo je več!