Poetičnost je poetičnost!

Rada sem med knjigami. Kakorkoli. Zdaj sem spet začela brati novo. Kako lepo in zabavno piše. Če misli, kdo, da je nesrečen in da mu bo ta knjiga pomagala, se moti. To pomaga malo srečnim, da so še bolj srečni. Kako res je to!

ker ko smo nesrečni, tako ne pustimo lepote navznoter!

Lahko pa to spremenimo!

No, zdaj sem v čitalnici. Brala sem revijo o pesništvu, pisateljstvu. Ne morem verjeti, da smo še zdaj v tako partiarhalnih časih, pa je cerkev ločena od države že davno. To poudarjam zato, ker tam ženska ne sme biti duhovnica! Bila pa sem čisto presenečena, da je komisiji deset moških in ne pustijo skoraj nobene ženske kozi! V kakšnih časih živimo! Jaz pa sem milila, da smo se spremenili. Da šteje poetičnost in bogastvo jezika, notranjega sveta in tenkočutnost, skozi katere izražajo besede neizrazljivo v poeziji – ali prozi. Vseeno je!

No, saj jaz živim v tem svetu! Meni je pravljica!

Ampak daj no! Slovenija, pa tako zadaj! Samo zato, ker nekomu nekaj dol visi. Uh, pa sem mislila, da smo prerasli samovšečnost in nadvlado moške ozkosti.

Čakaj. Saj imam rada moške. Vsaj take v mojem svetu. No! Torej spremenim fokus. Ne želim jim dajati energije. Ob sebi imam moške - moškega, ki je v resnici s stiku s svojo dušo. In ima rad tudi ženski pogled.

Kako sem vesela, da sem priča tej radosti rasti. Če že samo mojo družino pogledam, kako smo se spremenili! Iz trdega, tako mora biti, vsak zdaj cveti po svoje. Našli smo globine, ki jih brez preizkušenj ne bi. Povezani smo bolj kot kdajkoli! In kako se je šele oče odprl! Skupaj delamo tai chi! Se pogovarjamo o knjigah, o tem, da sploh nikoli ni pravi čas za šimfanje.

Čakaj. Poanta.

Ljubim poetičnost v sebi in drugih – ne glede ali jim kaj visi dol.

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Živite svojo poetičnost! Danes!

P:S:S.: Navdih... https://youtu.be/2QnlB35JDj0