Pestrost v vseh pogledih

Zakaj je vedno tako, da ko sem v senci, pri morju, poslušam škržate in pijem kavo, življenje videti čisto drugače?

Bolj umirjeno. Bolj sproščeno. Bolj lahkotno. Vseeno pa imam toliko oddaljenosti od vsega. Kam si želim naprej? Kam me vodi pot?

Lahko zaupam svojemu srcu?

Lahko zaupam svoji intuiciji?

Lahko zaupam nasvetom, ki jih dajem drugim? Naprimer vse se dogaja zame. Vem. Se.

Torej je tako vse dobro. torej je tako vse tako kot mora biti.

Zame. Le zame se vse dogaja. Zdaj pa je čas, da sem lahko vse, kar si želim biti.

Nič ni treba na silo. Ni treba trpeti. Samo stopam v smeri, ki sem si jo izbrala. Zdaj!

Smer pa je vedno prava, če je smer srca. Ljubim to.

Ljubim to obdobje vmes, ki je samo zame. Daje mi prostor, da se v resnici umirim in vprašam, kam me vodi srce. Naprej! Naprej!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je pestrost v vseh pogledih!