Saj ne morem verjeti, kako zanimivo je lahko življenje koga.
Lepo je. kot bi brala roman. Samo bolj zanimivo, ker lahko sprašujem zraven. Kako
rada se pogovarjam. Kako rada sem tukaj v polnosti. Nekako vse to doživljam. Bogati
mi svet. Odpira se z vsakim pogovorom nova stran zgodbe. Pa tako napeto je, da
je ne želim nehati brati.
No, saj je ne berem. So pa vedno motnje vmes. Razni presledki.
Na koncu pa izvem vse. Kaj ni to kot nekak film. Samo v besedah. Vse je bolj
doživeto, ker je pripoved iskrena. Razplet pa je zanimiv.
Vedno pa se opomnim, da če ni dober konec, še ni konec.
Tako si želim živeti soje življenje. Se nadaljuje. Ampak že
danes je pestro. Ni pa mi treba drame. Rada imam globine. Rada imam udobje
stabilnosti: sreče, veselja, notranje radosti. To je vedno prisotno.
Veliko smešnega se mi dogaja. Mislim, da sem magnet za
smešno. Mislim, da sem magnet za norije. Vedno bolj si želim biti unikatnost. Vedno
bolj si želim biti pristnost. Moje življenje je polnost.
Kako bi bilo mojemu življenju naslov? (Če bi bilo film?)
Samosvojost.
Unikatnost.
Rast v pristnost.
Vaja poslušaj svoje srce. Podnaslov pa: zdaj pa res. Ali pa
mogoče nadaljevanje. Mogoče na sledjič. Ali naslednjič pa res poslušam svoje
srce! Ali naslednjič!
Ljubek pristen sproščeno lagoden ustvarjalen pikast dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje je tvoje. Živi ga po svoje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar