Cenim, da sem se povabila na kavo. To pa vedno tako dobro dene. Tukaj tako
lepo dežuje. Saj vem. Dež! Če pa je lepo!
Pa kaj niso solze tudi lepe? Zdravilne so. Celota vsega. To vedno dobro
dene. Zdaj sem jočem ponavadi na koncu kakega dobrega filma. Pa tako prija.
Solze so res zdravilne. Čutim, da ko mi tečejo po obrazu, kot da celijo
kaj. Ali samo da objemam, kar se mi je vse dogajalo in zdaj spuščam. Niso solze
žrtve, kako sem bila uboga. Samo olajšanje. Daleč sem že prišla. Naprej grem! In
to s polno paro!
S solzami objemam vse v preteklosti. Vse. Ni mi treba nositi lažne
maske pozitivnosti. Vse sem. Pozitivno in negativno. Solze žalosti in solze
sreče. Veselje in žalost. Vse imam v sebi. Vse pole od vsega. Saj zato, pa sem
celovita. Ničemur ne zapiram vrat. Vem. Nisem popolna. Sem pa cela.
Danes to sprejemam še bolj. Še bolj mi je dragocen vsak trenutek, ki
pride. Naj bo lep ali zanimiv. Vse je zame. Za radostno rast, za srečo, za
ustvarjalnost. Vse to me dela še bolj polno in pristno in živo.
Vse to me dela popolno nepopolno človeško bitje.
V sebi čutim to radost. Veselje. Ampak prav me ima, zdaj ko sem toliko
pisala o joku, da bi pogledala kak dober film in se razjokala. Saj imam enega
doma! O pasjem življenju! To bon danes pogledala!!!
Ljubek sijoč pristno srečen dan!
Cmok! Objem!!!
P.S.: Poslušaj svoje srce! Sledi mu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar