Tako lepi dnevi so. Res lepi. Tako za dušo. Malo bolj kisli.
Malo bolj umirjeni. Tako rada jih imam. Saj ne mislim kisli kot okus. Meni so
prav sladki. Lahko ustvarjam doma. Sonce je, samo se skriva za oblaki. Čutim to
razigranost v sebi. Polmadanskost. Skoraj zaljubljenost. Rada imam pomlad. Vse tako
lepo cveti. Ni zanimivo, da narava točno ve, kdaj mora cveteti. Ne sprašuje se,
ali bi mogoče zdaj ali še malo počakam. Cveti.
Kaj pa jaz? Še vedno dvomim v klic narave? Še vedno mislim,
da jaz vem bolje, da še nisem pripravljena…
Sem! Pripravljena sem. Želim cveteti. Še bolj. Želim odpreti
popke soncu. Želim se razbohotiti v vsem cvetju.
Bila sem na morju. To pa je tak užitek. Zdaj vse cveti tam. Vse
je zeleno. Vse je v polnem razrastu. Vse je v razcvetu.
Pa ti? Si upaš cveteti po svoje? Kaj te žene? Kaj ti je v
veselje? Kaj te resnično veseli? Ob čem ti zaigra srce? Kaj je tvoje veselje
res iz vsega srca?
To je tvoja pot. To je tvoja pustolovščina. To je tvoje
največje veselje in tvoja največja rast. In to je resnično potovanje duše. Si pripravljena?
Si pripravljen? Seveda si! Dovolj veš!
In če čakaš na znamenje, da moraš in res moraš to uresničiti,
to je to! Ni to več želim si! Bom! Ampak ne jutri! Zdaj v tem trenutku!
Ljubek sijoč pristen srčen srčkan dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Poslušajmo danes še bolj svoje srce. Vodi nas k našim srčnim željam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar