Poslušajmo še bolj svoje srce. Naj nas vodi. To je naš pravi
kompas!
Nekaj sem naredila narobe. Čisto malenkost. Ne rabim biti
popolna. In niti nisem. Samo človek sem. Samo to sem, kdo sem. Ne rabim biti
nič. Samo sem, kdo sem.
Do sebe sem bila tako stroga. Pa ni res! Ne rabim biti! Ne rabim
biti nič! In sploh moram gojiti lepši odnos s sabo. Kaj bi rekla prijateljici,
če bi mi to razložila, kaj se je zgodilo? Nič! Smejala bi se kot nora! In res
bi mi bilo zabavno! In sigurno bi se potem skupaj smejali in norčevali iz tega.
In takoj bi ji bilo lažje pri srcu.
Sebe pa mrcvarim od onemoglosti. Nič ni pomembno. Ni pomembno.
Res ni pomembno.
In sočutna sem do sebe. Še več sočutja želim razvijati do
sebe. Nič nisem naredila tragičnega. Jaz še živim. Vsi ostali so še živi. Jaz diham.
Še sem tukaj. In če sem še tukaj, je več dobrega, kot slabega. To je to!
Zaupam! Mi je pa dalo to nov pogled. Kolikokrat imam tega
notranjega kritika kar pri roki. Me prav zanima, ko pa naredim kaj dobrega, ko
mi kaj res uspe in mi kaj res dobro uspe, če se potem notranje počutim tako
zadovoljno in vzneseno in temu povzročam toliko pozornosti kot jo kritiki. Mislim,
da ne.
Lahko pa bi bilo obratno. Lahko bi se bolj osredotočala na
to, kar mi je resnično dobro uspelo. In tudi veliko si lahko pomagam z
dihanjem. Vdih. Izdih. In ko sem skoncentriran na to, niti kritik ne more priti
do mene. Moje srce in duša pa je tako vedno v radosti, miru, veselju. Veseli se
vsake moje izkušnje.
No, si upam hvaliti cel teden sebe, kot sem se ves teden
sekirala? Kaj če bi si govorila kar na glas? To ne! Lahko pa si preusmerim
fokus na dobre stvari. Naredila sem milijon dobrih stvari ta dan, in samo eno
narobe. Je to res tako slabo? Ne! Odlično mi gre! Prav ponosna sem nase! Odlično
obvladam!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok! Objem!!!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok! Objem!!!
P.S.: Življenje se dogaja zate! Spusti svetlob vanj! Samo ti odločaš! Odpri svoja okna na srežaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar