Čutim na koži...

Kaj ni lepo, ko je sonce? Vse je tisočkrat lepše. Počutim se kot bi se odprla vrata soncu in sončnosti in lesketanju in blišču. Pravijo, da ni vse zlato, kar se sveti. In res je! Ampak sonce je vedno sonce! Ne moreš zgrešiti.

Si predstavljaš, kako je vsako jutro vzšlo že ne vem koliko let? Sto, tisoč, milijon…

Na sonce se lahko zanesemo! In tako se lahko zanesemo na naše upanje. Vedno vzhaja! In vsak dan je nov začetek. Ne glede, kar je bilo včeraj. Vse je izbrisano v temi. Lahko začnemo na novo. Si upam? Si upam začeti na novo? Bi še kar vlačila stare stvari s sabo? So mi postale domače? So mi že preveč domače? Zmorem živeti brez njih? Zmorem živeti na sveže.

Zdi se mi, da me preteklost še kar želi objemati. Ali če ne objemati, vsaj čutim njen dotik. Ali vsaj sapo na svoji koži. Vem, da je tam. In včasih pride nenapovedano. Kar pritihotapi se. S sabo prinese veliko zastaranih stvari, in vlečejo se kot veriga. Kar ne neha! Pa to! Kaj pa to!? Pa to!

Vem. Prišla je samo zato, da jo pozdravim. Hvala, da si. Zaradi tebe sem danes to, kdo sem. Moja točka moči je zdaj v tem trenutku. In če sem popolnoma pristna in prisotna in prisebna v zdaj, preteklost lahko ostane preteklost.

Pogledam si roke. Še sem živa. Diham. Dihanje me povezuje z Vesoljem. Ljubeznijo v meni. S srčnostjo. Vse je dobro. in v mojem svetu je vse dobro, kot bi Wayne rekel. In res je.

Lahko prideš na obisk, ampak ne bom ti pustila dolgo ostati. Vse zdaj je bolj zanimivo in privlačno. Kaj je bilo je bilo. In hvaležna sem za to. Ampak zdaj! To je tisto pravo!

Še bolj se želim osredotočati na to, kar imam rada. In kar ljubim. In ljubim zdaj ta trenutek! (Že diši po kavi… kako je življenje lepo!)

Ljubek sijoč pristen razigrano vesel dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje te ljubi z vsem srcem! Poslušaj svoje srce! Točno ve zate!