Včeraj smo videli tako lepo krastačo, ki se je zavlekla v
špranjo.
Kaj nas kot ženske uči pravljica, da naj poljubimo grdobe? Ali
je to bolj mišljeno kot simbol za grdobe od znotraj – take – brezsrčne? Potem
pa upamo, da se bo to spremenilo v princa. Ali da bom le dala še več – največ –
ljubezni in se bo to vse spremenilo v pravljico? Bo potem postal princ, ki si
ga želim? Pa si sploh želim princa? Ali si želim nekoga, ki me ima rad samo
zaradi mene? Krona ali brez? Zdaj ne pravim, da denar ni pomemben. Je. To je
naš fizičen svet in denar je tudi raznolikost, ki nam jo nudi.
Pač. Mislim, da je pravljica zgrešila bistvo ali pa se še meni
ni uresničila. Ne glede koliko krastač sem poljubila, se nihče ni spremenil v
čudovitega princa. Ne glede, koliko ljubezni sem dala, se to ni pretvorilo v
obojestransko ljubezen.
Še vedno pa verjamem v pravljice, kjer sta oba iskrena in
pristna – ter živita srečno skupaj do konca njunih dni. Že zdaj.
Ne bom dovolila, da je nekaj pokvarjenih jabolk v zaboju vrglo
senco na vsa jabolka. Še vedno jih imam rada.
Čaroben ljubeč radosten igriv lahkoten sijoč srčkan dan poln
božanskega obilja!
Sprosti se v svoj srečno do konca svojih dni in si zdaj ustvari
pravljico! Najboljšo, kar zmoreš! Sledi svojemu srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar