Poravnam svoje misli, potem pa dejanja. Drugače so dejanja kot
veslanje po zraku namesto po vodi.
Nadaljevanje.
Jaz usmerjam svoje misli in jaz si ustvarjam realnost, kot si jo
želim. Jaz imam moč.
Se še nadaljuje.
Močna sem bolj kot si sploh lahko predstavljam. Zdaj uporabljam
to moč, da si ustvarjam tako življenje, ki mi je ljubo.
Še kaj?
Zaupam vase. Bolj kot zaupam vase, pa še zaupam v Ljubezen. Vodi
me od znotraj. Dovolim ji.
Zanimivo je, da nikoli več nisem prijela za vročo ploščo ali
žar, ker me je prvič dovolj speklo. Kaj imam torej od tega, da ne zaupam vase?
Nekaj sigurno imam, ker drugače tega ne bi več vlačila s sabo ali ponavljala?
Mi daje izgovor za nedelovanje? Me to obvaruje pred bolečino morebitnega
neuspeha? Česa se tako bojim? Pristnosti? Sijanja? Svoje moči ustvarjanja
dobrega? Hmmmm?!
Danes živim svoje odgovore na ta vprašanja. Ljubezen, vodi me.
Ljubek srčkan pristen sočen dan!
Sledi svojemu srcu! Vredna si dobrega življenja! Vredna si
najboljšega življenja!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar