Kaj če bi raje zase
izbirali več sreče in manj strupa?!
Čuti, kar je treba,
potem pa se pomakni naprej. To mi pravi srce. Nič mi ni treba dokazovati!
Ne rabim se
neskončno dolgo valjati v blatu, če mi več ni do tega. Mogoče sem kdaj videla
čar blatne sočne brozge, zdaj pa je več ne.
Ne rabim se počutiti
krivo, ker želim živeti srečno kljub travmam ali dramam preteklosti. Ja.
Velikokrat sem kaj popestrila. Ali mogoče besede drugih – zasrala, zapackala.
Mogoče je to najbližja različica kletvice. Vseeno pa sem to naredila v duhu ali
zavesti najboljšega, kar sem zmogla tisti trenutek.
Razmišljam ali se
naj še sploh vznemirjam in sekiram zaradi tega?! Ne! Mimo je. Saj ne, da bi
zdaj to ponavljala vse skozi. Mimo je. Lahko zdaj ustvarjam kaj novega in kaj
bolj vznemirljivega. Kaj bolj pisanega na mojo kožo, kar mi prinaša veselje. To
lahko naredim. Ne morem več zapravljati časa, ki ga imam. Ne morem več čakati
na izbris spomina. S tem živim. Pa saj ni bilo nič takega! Vsi smo preživeli!
To je gnojilo mojim
globokim koreninam, da lahko zdaj zares zacvetim kot divja vrtnica!
Ljubek divji ljubeč
dan!
Zaupaj si. Sledi
svojemu srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar