Jeza je zdravilno čustvo, vse dokler ne škodim drugim in vse dokler je ne tlačim v sebi. Tako si naredim trajno škodo, saj ta strup nenehno kroži v meni. Enako kot zamera ali zagrenjenost.
Jeza nas opozori, da
nekaj ne bo šlo več tako naprej, kot je bilo do zdaj. Naše meje so bile prestopljene.
Jez več ni mogel zadržati krivice ali neudobja. Voda je prestopila bregove in
vse je poplavljeno.
S tem, ko smo se
učile in sprejemale vlogo pridne punčke (ženske), ki si nadene nasmeh na obraz,
čeprav ji para piha ven pri ušesih, je zelo škodljiva. Vso prigovarjanje, da
nismo lepe, ko smo jezne, se držimo jezno ali smo glasne, je zasidrano v nas
kot ovira pristnosti. Govorijo nam, da smo prezahtevne, ko pa si želimo samo,
da bi se naša čustva upoštevala. Najprej pa jih moramo upoštevati same.
Namesto, da bi občutila
jezo, občutim sram in krivdo, ker jo tu. Bolj ko jo želim potlačiti, bolj sili
na plano. Govorijo nam, da smo preveč glasne, da smo preveč in naj se obnašamo,
kot se spodobi. Nekako se naučimo dati masko na obraz in vse zadržimo pod
površjem.
Zdaj pa je čas, da
to sproti počistim. Jezna sem. Rabim mir. Daj mi prostor, da to predelam pri
sebi. Potem se bova pogovorila. Ne sili v mene, ker bom izrekla kaj takega, kar
v resnici ne mislim. Prizadela bom tebe ali sebe. Rabim čas. Jez bo spet zdržal
vse. Rekal se bo vrnila nazaj v struge. Vse poplavljeno se bo izsušilo.
Jeza nas zdravi, saj
nas ščiti pred prekoračitvijo mej ali zatajevanjem pristnosti.
Ljubeč radosten
srčkan iskren dan!
Praznuj bogastvo
občutenj. Sledi svojemu srcu! izražaj svojo pristnost. Sprejmi se. Vse je dobro
zate. Vse je zate!
Ni komentarjev:
Objavite komentar