ponedeljek, 21. oktober 2024

PROSTOR NOVEMU

 Več kaj, tako rada se oklepam stvari. Spomnim se obleke z majhnimi rdečimi rožicami, ki mi je bila lepa. Nosila pa je nisem nikoli. Res je bila lepa. Potem pa sem jo dala stran, po verjetno dveh letih nenošenja. Takoj sem si jo zaželela nazaj! Kakšna ironija. Vseskozi sem jo imela. Saj vem, kaj me je motilo! Da je bila črna z majhnimi rdečimi rožicami. Črna pa nikoli ni bila moja barva. Verjetno bi še mi zdaj visela v omari in bi se je vedno izognila. Vseeno pa sem obžalovala. Pa saj bom dobila oblekico, ki še bo neštetokrat boljša! Zaupam v to! (Zdaj sem se še spomnila ene z živalskim vzorcem! Ta pa je bila preveč rjava, kar odbija ljudi! Kroj pa mi je bil všeč.) mogoče si naslednjič kupim obleko, ki mi bo všeč v vseh pogledih!

Zdaj pa spuščam vse obleke iz svojega življenja, ki so približek tega, kar si želim. Ali jih nosim z veseljem, ali pa jih raje nimam. Osvobajam črno rdeče rožasto oblekico, pa tudi tisto preveč rjavo. Tako bi imela, ampak b bolj živahnih barvah!

Se še tako zavzeto oklepam stari zamer in sem zagrenjena zaradi njih?! NnnNNNnnn! Dobro no! Kaj moram vse priznati danes! Občutek imam, da so še vedno v omari, čeprav jim je rok trajanja potekel in so že davno skisane in smrdijo. Tega vonja pa sem se še jaz navlekla, ker vpijam njihovo strupenost. Rada bi to spustila. Rada bi odpustila. Ne pa, da se goreče spomnim, kaj je bilo nekega četrtka leta točno vem katerega – kot da se je zgodilo včeraj. Spusti. Odpusti. Zdaj pa si lahko to rečem sama sebi: »Spusti. Odpusti!«

Mislim, da je čas, da vse smeti odpeljem na smeti. Ne želim biti več zagrenjena. Ne bom več ječarka, ker me drži vse to zamerjanje in obsojanje priklenjeno na ječarska zaporniška vrata. Ne bom več stražila drugih. Oni so naredili, kar so naredili! Misliš, da se kdo sploh še spomni tega!? Ne rabim več varovati njihovih egoističnih vedenj. (Ne rabim pa negovati niti svojih, ker še vedno želim dokazati, da sem imela prav. Pa komu mar!?! samo jaz sem še vedno ujetnica pred ječo! Drugi so že davno začeli živeti naprej. Si res želim tako življenje zase, da se mi strup neodpuščanja preliva po krvi?! Sem si mislila, da ne!)

Rada sem svobodna in odpuščanje mi to daje. (Nehote pa se še poravnajo karmične zadeve, ker vse spustim v red in pravičnost Vesolja, Univerzuma, pravice. Ni moja naloga, da sem ječarka. Moje poslanstvo je, da živim najbolj pristno bogato srčno življenje, kar le lahko. Pravici pa je vedno zadoščeno – samodejno. Nisem jaz policajka. Pa če tudi bi bila, ne bi bila del sodstva in potem še v zaporih. Spuščam vse te vloge, ki sem si jih malo pretirano nadela.) Samo svobodna želim biti. To pa mi daje odpuščanje. S tem ne rečem, da je bilo prav, samo pravim, da naj Vesolj poskrbi za to. Sebi pa dovolim, da si sperem vso svinjarijo. Končno lahko zaživim s polnimi pljuči.

Uživaj mi!

Ljubek ljubeč sladek miren sočen slasten okusen šarmanten harmoničen iskren pristen odpuščajoč svoboden razkošen fantastičen srčkan božanski bogat šarmanten dan poln božanskega obilja!



Odpuščanje je darilo sebi! Zate je! Imej se rada in odpusti!

Ni komentarjev:

Objavite komentar