ČAROBNOST PREVLADA

Skoraj sem se zapletla v neko neumnost in so se okoliščine obrnile tako, da je vse šlo mimo mene. Nekaj me je obvarovalo! Ljubezen me je obvarovala! Zaupam v to! Imam srečo!

Vem, da še ni na vseh področjih mojega življenja vse v polnem razcvetu. Zaupam, da bo, hkrati pa uživam na poti tja. Zaupam v čarobnost! Niti slučajno pa ne dajem tega trenutka v nič in samo hrepenim po čudoviti prihodnosti! Že zdaj praznujem vso svoje življenje! Uživam v njem, kot da že imam vse, kar sem si kdaj koli želela. Saj vem, da bo prej ali slej prišlo! Zaupam v to! Popolnoma! Celo bolj kot sem mirna in ne izsiljujem stvari, prej pride vse zaželeno k meni. Bolj pa, ko želim kaj na silo iztisniti, bolj se izmika in dela manevre stran in se oddaljuje. Zaupam, da bom vse, kar si želim pritegnila kt magnet, ali da moram trdo garati za to?! Jaz odločam, kaj je moja resnica! Zato zaupam, da se je vso Vesolje zarotilo, da mi v moje veselje in veselje vsega Vesolja podarja čudovite izjemne darove. V to zaupam. Ni samo moje veselje, veselje je obojestransko. Kot bi kupila popolno darilo in bi se jaz celo bolj veselila, da ga podarjam, kot to, da kaj dobim! Tako je z Ljubeznijo! Vse nam želijo podariti, samo srce odprimo čarobnosti!

Zaupam, ali izsiljujem?

Vsak trenutek imam možnost izbire.

Zdaj izbiram srečo!

Zaupam in prepuščam vso dirigiranje popolnosti Vesolju! Sama pa se samo osredotočam na to, kar meni prinaša veselje! Tako se moja vibracija veselja povečuje. Tako se namagnetim.

Nisem še vse čisto razvozlala, ampak moj barometer je dobro počutje. Če se počutim dobro, potem pritegujem vse dobro v svoje življenje. Če pa ne, pa se oddaljujem od zaželenega. Tako enostavno je. Zdaj to sprejemam in kreiram popolnost tega trenutka, tega dne in na sploh – življenja.

Zdaj vem, zakaj sem bloge pogosto začela z: »Življenje je dobro!«

Samo zato, ker se je meni to izpisalo na začetku meditacije, ko sem si nastavila uro. Za vse se lahko programiramo. Vprašanje pa je, za kaj se želimo programirati? Ali še boljše vprašanje, s čim se želimo programirati?

Lahko si izjemno pomagamo s tapkanjem. To je moja metoda in prepričana sem, da vsi poznamo svoje »sranje«, kot bi rekla Suzan in točno vemo, kaj moramo narediti, da bi ga počistili. Zdaj pa je dan, ko je treba vzeti v roke lopato in začeti kidati. Nič ne pomagajo analize več, to je samo odlašanje s tem, kar bi nam resnično pomagalo. Vsak ve zase. Vem. Prepričana sem. Po eni strani pa nam je smrad domač, kar malo navadili smo se nanj. Pa v tem hlevu poznamo vse krave in bike in njihove drame. Vseeno pa je dovolj navideznega udobja. Dovolj je našega sušenja, ko bi lahko bili polno v razcvetu in poljubljani od sonca vsak trenutek.

Kaj pa, če je vse – čisto vse – sprememba na boljše?! Bi še potem vseeno tako odlašali s kidanjem »svojega sranja«? kako dolgo bomo še prenašali ta smrad? Enkrat nas bo zasipalo in takrat nam pa res ne preostane nič drugega kot kidanje? Kaj pa, če bi se raje odločili zdaj, ko še sprememba ni tako boleča in kup navlake še ni nepremagljiv? Smrdi?! Smrdi z razlogom! Samo zato, da kaj ukrenemo! Vse kar ni prijetno, je spodbuda, da se odločimo drugače!

Ljubek pristen srčkan dišeč vabljiv bogat razkošen iskren živahen ustvarjalen jasen povezan dan poln obilja in blaženosti!

Uživaj svoje življenje. Je tvoje? Ali je tvoje? Gremo naprej! Spremembe so dobre in čaka nas orkestriranje Vesolja s pesmijo naše sreče! Greš tudi ti?