Se ne rabim potruditi za srečo?

 

Kaj imam raje, ko gre zlahka ali ko se mučim? Kaj imam raje, ko gre tekoče ali ko trpim?

Zakaj pa potem vztrajam v situacijah, ki mi to vzbujajo? Ali zakaj sama to delam sebi?

Mislim, da sem že daleč stran od uživanja ob trpljenju in mrcvarjenju in mučenju. Zakaj pa potem tako živim v malenkostih in nekaterih velikih stvareh?

Kaj imam od tega?

Se ne rabim potruditi za srečo? Sem lahko žrtev? Ne rabim slediti svojim sanjam? Ne rabim sprejeti odgovornosti (ne krivde) za svoje življenje?

Česa  se bojim, da mi bo sreča prinesla?

Več zabave? Več smeha? Več nerodnosti? Več igrivosti?

Ali pa so moji senzorji za občutja prilagojeni na normalno? Normalno je, da nisi super, nisi niti tako slabo – blestiš ali tudi ne.

Dovolj je bilo!

Izbiram srečo in dovolj je vseh izgovorov!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost! Zdaj izberi srečo zase!