Nekaj zanimivega se mi dogaja.
Vidim, da se zelo hitro navdušim! Vedno! Kar potegne me v
vrtinec iskrenega veselja radosti in igrivosti. Potem pa me nekaj spomni. Pa saj
sploh ne vem kaj! Kaj »udomačenega«!!! eh, pa kdo si ti, da bi ravno tebi uspelo!
(Karkoli je uspeh… višanje vibracije, biti bolj srečna, bolj pristna…)
Vse mi pade dol. Potem pa rabim nekaj dni, da se poberem. Ali
ur! Dokler se ne spomnim, da je vse radostna rast! Vse je šola! Vedno znova in
znova!
Zdaj se učim držati vibracijo bolj dolgo visoko. Pa saj to
je kot uteži! Prvič bi si jih tudi verjetno na prste na nogi vrgla! Torej sem
na pravi poti!
Samo držim! Smo popravljam!
»Hej ti, nisem ti rekla, da imaš pravico govoriti ali
povedati svoje mnenje! Stop. Nazaj na klop. Sedi!«
In nadaljujem s svojimi mislimi, ki pa so v skladu s srečo!
Vse je vaja.
Mojster dela vajo!
Vaja dela mojstra!
Ljubek srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Enostavno je, samo vratarja mislim postavim. Ali! Ali pa
si višam vibracijo naravno, s tem, da delam kar ljubim še bolj, da ne more tako
visoko leteti. Težko se ne more dvigniti tako visoko! Jupi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar