Pa jo sploh vidim? Čutim? Živim?
Jo dopuščam bolj in bolj v moje življenje s tem, ko jo
najprej sploh opazim?
Vedno se zliva skozi majhne nepričakovane trenutke. Saj tudi
čez velike. Vem. Ampak taki nepričakovani so še posebej dragoceni.
Včeraj sem opazovala metulja. Prav pustil mi je blizu, da
sem ga res lahko videla. Rahlo je zaprl krila. Hodil po vijoličnem cvetu detelje
in srkal med ali cvetni prah. Tako lepe tipalke je imel. Počutila sem se, kot
da se je čas ustavil. Vse je bilo tako čarobno.
Beli labodi so potapljali svoje glave pod vodo, si
pretegnili krila… kdaj pa je kakšen pogledal proti meni. To je zaustavilo
trenutek. Čarobnost. sama čarobnost.
Kaj sem napisala, da je bil najlepši sončni zahod do zdaj? Beli oblaki so bili kot obrisi sipin v puščavi. Sonce je žarelo rdeče, ko se je
skrivalo bolj in bolj za Pohorje. Vse pa se je odsevalo v mirni vodi. Sredi tega
opazovanja me je prišla pogledati kača! Tako je imela glavo iz vode. Niti je ne
bi opazila. Samo glavo je imela iz vode in se rahlo pozibavala. Potem pa je
tako sikala z jezičkom. Ne vem, kaj mi je rekla. Ampak tudi čaroben trenutek.
Ljubek sijoč pristen čaroben unikatno lep dan!
Cmok!
Objem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar