Kaj sem malo preveč navezna na vse, kot je zdaj? Sem si
naredila malo preveč po domače in udobno? Me je strah to zapustiti?
Ni treba, da me je strah.
Kaj pravijo?
Strah je votel in od zunaj ga nič ni.
Torej strah sploh ni resničen.
Samo spomniti se moram tu pa tam.
Si upam pogledati preko tega urejenega vrtička in reda v
neznano, v pustolovščino?
Si upam zares živeti?
Si upam slediti svojemu srcu, kot da mi gre za življenje?
Kaj pa mi gre?
Kaj pa, če vsak dan, ko ne poslušam svojega srca, sploh ne
živim?
Kaj če gre tak dan kar mimo? Kot bi stisnila izbriši!
Ne!
Dovolj tega!
To pa je že malo podobno grozljivki in znanstveno fantastiki
skupaj.
Sledim svoji zvezdi severnici, kompasu – srcu.
To je to!
Ne jutri, ne tako pač, ali kdajkoli mogoče! Danes!!!
Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te ljubi in te želi ljubiti še bolj. Dopuščajva
to danes še bolj in bolj! Naj bo kompas srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar