Zdaj pa sem nekaj pogruntala! Čakaj!
Kako je že slovenska beseda? Posvetilo se mi je! Zares se mi je posvetilo! Ne samo,
da se mi je posvetilo!!! Še zdaj sveti!
Zdaj pa vem!
Kaj vem! Čutim z vsem srcem!
Kako je lepo jamrati! Kako je
lepo biti v težavah! Kako je lepo biti nemočna in nebogljena! Kako je lepo samo
govoriti, kako sem boga, kaj vse so mi naredili!
Seveda je lahko! Nič mi ni treba
narediti za to! Pa še bonus! Vedno dobim sočutje! Pa ja, saj si boga, no! To pa
si nisi zaslužila in tako sranje!!!
Dovolj!
Tu sem! Živa sem! Diham!
Torej imam pravico in dolžnost,
da si ustvarjam življenje, kot si ga želim! Tako je!
Zakaj nočem iz vloge žrtve!? Ker je
domača, ker ne rabim nič narediti in se spremeniti!
No, ampak! Zdaj se mi je
posvetilo! Sveti, še vedno sveti! Sije! Pa kaj si želim tako živeti? Kaj si
želim biti to? Kaj se želim valjati iz malo bolj umazanega v umazano in
nazaj?!? Je to res življenje?
Pa še to! Če bi pol toliko
energije vložila v svoje sanje, kot sem jo v negativizem, kako se ne da in ni
mogoče in kako nisem vredna in sploh take bedarije, bi cvetele sanje kot
rožica! Kaj rožica!!! Sanje bi cvetele kot ves travnik!
Samo mali namig danes:
»Si res želimo kreirati svoje
življenje ali si ga kreiramo?«
Kaj bo danes? Zate ne vem. Ampak
jaz sem kreatorka po duši in srcu!
Ljubek sijoč srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Kot bi rekli Susan in Maja,
danes si dovoljujem spremembo. Čutim mir v srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar