Samo malo poguma...

Kako kaj vaša pomlad? kako kaj vaše cvetenje? Kako kaj vaše odpiranje ljubezni, lepoti, radosti, zabavnosti?

Samo opazimo vso to čarobnost in bum! Že je tu! Vedno je bila tukaj, samo da je zdaj čas, da jo opazimo. Vsa ta lepota je bila in je vedno tukaj za nas.

Meni je tako dragocena ena vrana. No, mogoče jih je več. Ampak vedno pride. Vsak dan. usede se na najbolj nemogočo vejo, ki je skoraj tako tanka ko las. In potem lovi ravnotežje na njej, kot da bi hodila po vrvi. Prav izziva me! Vrane so igrivost. Nagajivost. Radovednost. Mogoče pa sem malo vrana malo človek. Kaj vem! Ampak vedno je črna vrana, ki pride, mogoče je črn vran, povabilo k igrivosti. Pristnosti. Drugačnosti.

Jaz bom jaz, ti bodi ti.

To je to!

Zdaj pa nekaj lepega, za dušo, od Osha…

»Meditacija je samo pogum, da vstajate v samoti in tišini. V sebi zelo počasi začutite nekaj novega, novo živost, novo lepoto, novo inteligenco – ki ni izposojena od nikogar, ampak raste v vas. Korenine ima v vašem obstoju. In če niste strahopetec, se uresniči, se razcveti.«

Osho, Pogum – radost drznega življenja

Ljubek sijoč pristen nagajiv sijoč unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sprejmite že to povabilo v življenje, v radost, v srečo… bodite živi!