Samo bodimo prijazni, ne vemo, kaj se jim dogaja ali se jim je zgodilo...

Ptuj, december 2019

Zdaj komaj vem, da je prijaznost pomembna. Saj sem bila vedno prijazna. Ampak prijaznost do bližnjih, ki jih poznam. kako prehitro sem preveč "komot". Kar pozabimo. Ljudje, ki so nam najljubši, ki so nam najbolj pri srcu, pa sem skoraj uradna do njih. Kot da so samoumevni. Kot da mi pripadajo, kot predmet, ki ga imam na polici, dokler mi je lep, potem pa ga zavržem. Ali ima kaj okrušeno in ni več tako lep, kot mi je bil nekoč.

Tako lahko je biti prijazen do sosedov, se kaj pohecati, do prodajalke. koliko pa smo res prijazni do ljubih?

Jih pogledam s tisto toplino v očeh, z milino... ali pa vsaj rečem zanimivo, saj ni vedel, ali vedela, da me je s  tem prizadel, prizadela...

Kaj pa prijaznost do sebe?

Se obsojam z vseh strani? Moram biti ideal kot superženska, batman in nindža obenem? In če tudi to vse izpolnim, zamujam za sekundo?

Zakaj?

Zakaj si sama sebi otežujem življenje?

Ljudje so lepi, ker so nepopolni, tako kot jaz. Nepopolnost je lepa.

Zdaj še bolj čutim vsako minuto z ljubimi . hvaležnost v srcu.

Z neljubimi pa jih tudi, blagoslavljam jih, naj gredo po svoje in jaz tudi.

S sabo, kaj pa naj s sabo? Naj še naredim milijon napak in se ob tema zabavam. Nič ne rabim biti, samo jaz sama.

Življenje je popolno - nepopolno! Ga pa vsaj čutim in doživljam kot pustolovščino.

Ljubek srčkano pustolovski dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Bodimo prijazni. Samo bodimo prijazni.