Kaj če bi se več smejali, da bi dajali telesu lahkotnost? Da
bi mi bili lahkotni?
Če je dobro in se občuti dobro, čutimo lahkotnost.
Čutim lahkotnost v srcu, simfonijo. Pesem. Sinhronost z
mojim bitjem, dušo. Veselje. Radost. Smeh od znotraj.
Vse v meni je zadovoljno.
Kaj če bi res telo vprašali kaj si želi, kaj potrebuje?
Kaj si želi obleči?
Danes me je presenetilo z ogovorim, da si želim obleči
svileno srajco in trenerko, ki sta enako lepe rožnato losos barve. prav odlično
se počutim v tem. In seveda v rdečih nogavicah. Lase pa imam spuščene.
Kaj če bi res prisluhnili svojemu telesu...
Kaj če bi nehala slediti vsem, kaj bi naj, kaj bi bilo dobro
in kaj priporočajo!!!??!!! Kdo? Kaj me poznajo? Pa tudi če me, me ne v resnici.
Samo jaz poznam svoje odzive telesa. Samo jaz čutim nežnost govorjenja in
šepetanja, kar mi je všeč in kaj mi ugaja. Zdaj pa je čas, da temu prisluhnem. Zares.
Ker se občuti dobro. in kar se občuti dobro, je zame dobro! danes spoštujem
sovje telo in ga poslušam.
Ljubek sijoč pristen igriv srčkan radosten dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: mene telo vabi v ples, kaj pa tebe? Kaj si želiš? Prisluhni.
Ti si darilo svetu s svojo pristnostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar