 |
| Ptuj, december 2019 |
Karkoli sem si želela početi, zdaj imam čas. Zares čas. Pa saj sem ga vedno imela. Samo izbirala sem si ga natrpati z neumnostmi.
Zdaj komaj vidim, da ne gre za stvari. Materializem. Saj sem vedno vedela, ali vsaj slutila.
Zdaj vem, da gre za povezavo. Za smeh, za radost, za igrivost, za veselje, za globine, za nasmeh iz srca, toplino, srce...
Res je, da je pomembno, da vidiš s srcem. Ali, da gledaš s srcem. Potem je vse drugače. Kot bi rekel Mali Princ.
In stvari, ki so zares pomembne, niso vidne z očmi. tisto, kar je res pomembno, ostane očem nevidno.
drobna vez, ki postaja vedno bolj močna. Mostovi, ki jih gradimo. Od srca do srca. Ali pa jih rušimo, ker zaupam, da bodo prišli novi svetovi, do katerih si želim graditi mostove.
s kom si želimo graditi mostove? V katero smer si želimo graditi mostove!?
S kom in v katero smer gradim mostove naj odloča moje srce. To je vedno pravi kompas zame. Zdaj pa še bolj.
Tako sem hvaležna za vse ljudi v mojem življenju. Zaradi njih je moje življenje še bolj bogato.
Ljubek sijoč pristen igriv sijajen svileno čipkasto zabaven radosten zabaven dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista pot srca. Ali preusmerjanje na njo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar