Moje življenje je v polnosti moje.
Zdaj, ko smo tako v neki zanimivi situaciji, se še bolj
sprašujem, kaj si res želim v življenju? Sprašujem se tudi, zakaj sem tako
dolgo odlašala na srečo? Saj vem, s tem, saj enkrat pa bom šla v Paris. Ampak
enkrat ni na koledarju. Imam sredstva. Imam čas. Čas se vedno najde za stvari,
ki so res pomembne. Zakaj nisem samo šla?
Tako potem to prestavljamo v življenju in potem sploh
pozabimo, da smo to sanjali. Kot bi utišali volumen glasu navdušenja. Poleže
se.
Dovolj je obžalovanj. Mislim, da je zdaj čas, da se res
vprašam, kaj mi je pomembno. In če je meni pomemben Paris, ga dam v načrt.
Pika. V plan. Na koledar. Uresničim. To enkrat pa bi rada šla, to odpade.
Konkretno.
Začnem zbirati prospekte. Pogledam letališča. Pogledam
stanovanja.
Tako.
Zdaj je opomnik, da res začnemo živeti po svoje. Zdaj je
opomnik, da živimo polno. Zdaj je opomnik, da si še bolj ustvarjamo življenje,
ki ga radi gledamo.
Zdaj je čas, da še bolj poslušamo svoje srce. Tega ne bom
obžalovala in se bom vsaj ne izognila kaki bedariji. Vem, da se ne bom! Ne bo
pa obžalovanj!
Ljubek sijoč radosten igriv srečne srčkan pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je v polnosti šarm in lepota!
Ni komentarjev:
Objavite komentar